Župnija Žabnica je razmeroma mlada župnija, ustanovljena je bila 1. januarja 1899. Je pa mnogo starejše naselje. Dokaz temu so najdbe rimskega zidu in manjših predmetov na nekdanjem pokopališču blizu cerkve. Drugi dokaz pa je iz kamna izklesan rimski vojščak, ki so ga kasneje vgradili v zvonik, obrnjenega z glavo navzdol, s čimer so mu hoteli vzeti pogansko moč. Ta vojščak je bil odkrit leta 1993 ob obnovi cerkve in se sedaj nahaja pod zvonikom.
Žabnica s svojim slovenskim imenom izpričuje, da so jo ustanovili prebivalci slovanskega porekla. Kraj se prvič omenja v daritveni listini cesarja Svetega rimsko nemškega cesarstva Otona II. freisinškemu škofu Abrahamu 30. junija 973 leta, s katero je škofu podaril obsežno ozemlje na Sorškem polju zahodno od potoka Žabnica in okolico Škofje loke.
Žabnica, raztegnjena vas na zahodu sorškega polja, je do 15. stoletja pripadala tako imenovani bavarski župi, cerkveno upravno pa starološki prafari, kar se ni spremenilo do leta 1897. Leta 1840 je Žabnica postala samostojna ekspozitura s svojimi domačimi duhovniki, vendar so se vsi krsti, poroke in pogrebi vršili še naprej v Stari Loki. Da bi bila Žabnica samostojna župnija, so se v drugi polovici 19. stoletja najbolj prizadevali prav domači duhovniki: Homan Matej, Gregor Jereb, predvsem pa Janez Miler, ki ustanovitve župnije ni dočakal, saj je leta 1877 umrl v Mirni na Dolenjskem in je tam tudi pokopan. Velika dobrotnica župnije je bila Marija Kuralt (Lebnova) iz Žabnice, veliko denarja pa so darovali tudi ostali vaščani.
Potem, ko so bila dana poroštva in ko je svoje soglasje dalo tudi cesarsko kraljevo ministrstvo za bogočastje in javne zadeve Avstro-Ogrske monarhije, je knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič izdal listino, s katero je ustanovil župnijo sv. Urha v Žabnici. Uradni dokument o ustanovitvi župnije je ljubljanski škofijski ordinariat izdal 24. decembra 1898, št. 3217. V njem je bilo ekspozitu Juriju Dernovšku naročeno »S tem dekretom se Vam naroča, da oznanite sv. Štefana dan z lece vernikom, da so s 1. januarjem 1899 prebivalci vasij: Žabnica, Spodnje Bitnje, Šutna, Formeh in Dorfarje izločene iz svoje dosedanje župnije v Stari Loki in prideljene novo ustanovljeni župniji sv. Urha v Žabnici.«
Cerkev Sv. Urha v Žabnici
Cerkev je bila zgrajena v čast svetniškega škofa sv. Ulrika iz Augsburga, spomin na katerega so ohranili predniki prebivalcev tega področja, bavarski kolonisti. Prvi pisni viri cerkev omenjajo leta 1750, vendar je cerkev stala že v 15. stoletju. Bila je majhna, globoko v tleh, da se je ob povodnji v njej nabralo za čevelj vode. Zgrajena je bila v gotskem slogu, od katerega je ostal le zvonik.
Leta 1851 so prizadevni vaščani po mnogih oklevanjih na mestu stare cerkve zgradili novo. Zaradi močvirnega in puhlega terena je bila zgrajena na pilotih. Bila je blagoslovljena, ne pa tudi posvečena. Zaradi manjkajočih bogoslužnih predmetov jo je šele 30. junija 1900 posvetil knezoškof Jeglič.
Pravega izrazitega sloga cerkev nima, ker so jo gradili domači zidarji in jo po svoje predelovali po osnovnem načrtu, ki ga je naredil neznani arhitekt iz Kranja. Veliki leseni oltar v bizantinskem slogu je naredil M. Tomc iz Ljubljane leta 1862. Kasneje je naredil še dva stranska oltarja v renesančnem slogu. Kipi, ki krasijo oltarje, so brez umetniške vrednosti. Preprosti križev pot pa je naslikal Matevž Langus.
V novejšem času so bile izvedene nekatere novosti po smernicah II. vatikanskega koncila kot so preurejeni prezbiterij, spovednici, kor in klopi (po načrtih ing. F. Kvaternika). K staremu župnišču pa je bilo prizidano novo. Prostori v starem župnišču so namenjeni verskemu pouku, pevskim vajam, arhivu, garderobi, čajni kuhinji, družabnemu srečanju ter v zimskem času tudi kapeli.
Vir: župnijski arhiv
Zavetnik: Sveti URH, škof
Kot deček je bil Urh tako slaboten in bolehen, da so se nenehno bali za njegovo življenje. Okrepil se je in razvil v krepkega fanta šele, ko je neki duhovnik materi naročil, naj ga izpostavi soncu in zraku. V tem sta starša videla znak, da ga izročita Bogu. Tako so ga prepustili v vzgojo menihom v Sankt Gallnu v Švici, kjer je prejel odlično izobrazbo, ni pa vstopil v benediktinski red. Škof Adalberon ga je v Augsburgu posvetil v duhovnika in vzel za svojega tesnega sodelavca. Papež Sergij III. je želel, da bi postal Adalberonov naslednik, a se je Urh za to čutil premladega in tega ni sprejel. Takrat mu je papež prerokoval, da bo to moral storiti kasneje, ko bo škofija v razvalinah, kar se je tudi res zgodilo. Škofijo je prevzel leta 923, star komaj 31 let, in jo vodil petdeset let. V tem času je, v skladu s prerokbo, ustavil državljansko vojno in ubranil mesto Augsburg pred madžarskim napadom. Odločilno je pripomogel k porazu Madžarov ter njihovi stalni naselitvi in sprejemu krščanstva. S tem si je vsa Evropa, tudi naši kraji, oddahnila, ker je bila rešena več kot petstoletne nadloge. Urh je bil predvsem skrben in blag pastir svojemu ljudstvu. Mož molitve, spokornih vaj in velikega zaupanja v priprošnjo svetnikov je skrbel za dobro vzgojo svojih duhovnikov in redovnikov, skrbel za reveže, starčke in sirote, zidal dobrodelne domove, pa tudi obnavljal razdejane in zapuščene cerkve. Njegova posebna ljubezen je bila lepota bogoslužja, pri srcu mu je bilo zlasti lepo petje. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je razdal še zadnje, kar je imel, si dal posuti na tla cerkve pepel v podobi križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil.
Ime: Ulrih, tudi Ulrich, pri nas Urh, lahko tudi Uroš. Ime izhaja kot zloženka iz starovisokonemških besed uodal »dedna posest« in richi »mogočen, knez«.
Rodil se je okoli leta 890 v Augsburgu v Nemčiji, umrl pa prav tako v Augsburgu, 4. julija 973.
Družina: Bil je sin alemanskega grofa Hupalda in Dietburge, ki je bila hči švabskega vojvode. Imel je več bratov in sester.
Zavetnik: vinogradnikov, ribičev in tkalcev; umirajočih (za srečno zadnjo uro), priprošnjik ob težkem porodu, v težkih boleznih, proti vročici, telesni šibkosti, proti steklini, podganji in mišji nadlogi, pred vodnimi nevarnostmi in poplavami, zavetnik škofije in mesta Augsburg.
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljen v škofovskih oblačilih in z ribo v roki, lahko pa ima ob sebi tudi podgane ali pa jaha konja.
Legenda: Najbolj znana legenda iz njegovega življenja govori o tem, kako ga je nekega četrtka zvečer obiskal njegov prijatelj Konrad, škof iz Konstance. Naročila sta večerjo, a sta se oba tako zavzeto in goreče pogovarjala, da sta sedela pri mizi še, ko se je že delala jutranja zora. Vstopil pa je sluga bavarskega vojvode in škofu izročil pismo. Sveti Urh mu je, ne da bi pomislil, da je že petek, dal kos mesa, ki je ostal na mizi. Škodoželjni sluga je hotel škofa očrniti pred svojim vojvodo, češ, kakšen hinavec da je, ker v petek jé meso, a ko je hotel vojvodi pokazati »dokaz«, se je meso spremenilo v ribo.
Beatifikacija: Urh je bil prvi, ki je bil za svetnika razglašen po formalnem, rednem kanonizacijskem procesu; razglasil ga je papež Janez XV. 31. januarja 993.
Goduje: 4. julija.
Cerkev Sv. Miklavža v Spodnjih Bitnjah
V Spodnjih Bitnjah je bila podobno kot v Žabnici, ob ostankih rimskega podeželskega dvorca (vile rustice) po naselitvi območja z naseljenci iz Bavarske med 10. in 12.stoletjem zgrajena cerkev Svetega Vida, ki je dala kraju tudi ime Vitingen, t.j. Bitnje.
Ker pa je cerkev Svetega Vida postala premajhna, so jo opustili ter zahodno od nje med leti 1270 in 1300 zgradili večjo, sedanjo cerkev Svetega Nikolaja (Miklavža). Opuščeno staro cerkev Svetega Vida so porušili šele konec 16. stoletja.
ZGRADBA
Nova cerkev svetega Nikolaja, zgrajena z nekaj prvinami romanike in gotike (prezbiterij) je bila v začetku brez zvonika in zakristije na severni strani. Oba sta bila prizidana šele v času baroka, v začetku 18. stoletja. Takrat je bil pod zvonik prestavljen tudi glavni vhod v cerkev, ki je bil pred tem na severni strani cerkvene ladje – še vidna. Ob tem pa so bile žal zakrite – uničene freske domnevno furlanskih slikarjev na zahodni fasadi. Od njih je ostalo vidnih le nekaj bordu. Prvotna cerkvena ladja je bila nižja od sedanje, na kar sklepajo po šivanih vogalih in borduri vzdolž cerkve. Nasploh je 17. stoletje prineslo veliko gradbenih sprememb. Poleg nadzidave tudi večja okna. Okna izvirne velikosti so ostala le v prezbiteriju.
FRESKE
Nedvomno je bila cerkev poslikana že takoj ob nastanku. Vendar je šlo le za preproste ornamente – črte, ki so jih naredili kar domači zidarji. V gotiki, ob začetku 15. stoletja je bila v ladji in v prezbiteriju nanešena nova plast ometa, ki so ga s freskami poslikali že prej omenjeni potujoči furlanski ali goriški slikarji. Prezbiterij je bil poslikan v celoti, vendar poslikava še ni v celoti odkrita in restavrirana. Med freskami je na zunanjosti najbolj izstopajoča podoba Svetega Krištofa, zavetnika popotnikov, ki ga je leta 1530 naslikal Jernej iz Loke.
OPREMA
Najstarejši ohranjeni kos opreme je kamnit gotski kip stoječega svetnika, ki mu zaradi manjkajočih insignij ni možno določiti imena in ga označujejo kar sv. škof. Kip je delo ljubljanske kamnoseške delavnice iz druge polovice 15. stoletja.
Pozornost pritegnejo tudi trije oltarji od katerih glavni (leto 1678) in južni (leto 1697) pripadata baročni Jamškovi delavnici. Že na pogled pa od njiju odstopa severni stranski oltar, ki je datiran v leto 1641 in ni delo druge delavnice. V tem oltarju je osrednja figura apostol Pavel, levo od njega je sv. Peter in desno sv. Andrej. V glavnem oltarju je zavetnik cerkve sv. Nikolaj, oz. Miklavž. Poleg njega sta v stranskih nišah dva škofa brez atributov. Desni je verjetno sv. Brikcij, zavetnik sodnikov. V zgornjih nišah glavnega oltarja je sedeča Marija z Jezusom ter sv. Primož in Felicijan ali sv. Vid.
Osrednji prizor južnega oltarja je slika – Pokol nedolžnih otročičev, verjetno avtorja Janeza Jamška. V levi niši je sv. Boštjan, v desni pa sv. Rok. V atiki tega oltarja je slika Sočutne, ki jo spremljata kipa sv. Lucije in sv. Veronike.
Lesen, zgodnjebaročni kasetiran strop iz leta 1715 je delo iste delavnice, ki je naredila strop tudi v Srednji vasi pri Šenčurju, ni pa tako bogato poslikan kot nekateri v okolici, npr. v Gostečah. V stropu spredaj desno so še opazne odprtine za vrvi za zvonjenje iz časa, ko cerkev še ni imela zvonika, ampak le stolpič sredi ladje.
Omeniti je potrebno še lesen polihromiran (pozlačen) kip sv. Vida, ki stoji poleg desnega stranskega oltarja in je verjetno edini kos opreme iz stare cerkve.
ZVONOVI
Prvotno so bili trije: veliki iz leta 1900, srednji iz leta 1833 in mali iz leta 1731. Vsi trije so bili uliti v Samassovi livarni v Ljubljani. Velikega in srednjega so leta 1917, tako kot tudi v Žabnici, sneli za potrebe vojske.
Več podatkov:
- Nika Leben: Cerkev sv. Nikolaja v Spodnjih Bitnjah od antike do baroka. – V: Kranjski zbornik, 2005
- Dušan, Koman: Slikar Jernej iz Loke, 2011
- Franc Ks. Kramer: Podružnica sv. Nikolaja v Bitnem. – V: Na robu pojoče ravnine : zbornik vasi Žabnica, Bitnje, Šutna, Dorfarje, Forme, 2011
Zavetnik: Sveti NIKOLAJ (Miklavž), škof
Sv. Nikolaj je živel v 4. stoletju in je bil škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Bil je sin edinec, saj njegova starša dolgo časa nista mogla imeti otrok. Starša sta bila odprta za reveže, sin Nikolaj (v grščini njegovo ime pomeni zmaga ljudstva) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki odločili, da bodo za škofa izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. To je bil ravno Nikolaj. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v zaporu. Leta 325 se je udeležil zgodovinskega cerkvenega zbora v Niceji. Vernikom je hotel biti zgled, zlasti v dobrodelnosti. Po izročilu je priskrbel primerno doto trem obubožanim dekletom, ki bi sicer zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile. Kmalu po smrti okrog leta 350 so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi dobrote je postal priprošnjik v različnih življenjskih stiskah.
Sv. Nikolaj je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov vzhodne Cerkve. Njegov spomin so v carski Rusiji obeleževali z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove relikvije in jih prenesli v Bari, kjer so shranjene še danes.
Za svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. Prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu priljubljenemu svetniku posvečenih največje število cerkva – okoli 200. Po mnogih cerkvah so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju. Ime Nikolaj je povsod, posebno pa v Rusiji, zelo pogosto (pri nas so poleg Nikolaja in Miklavža znane še druge oblike: Niko, Niki, Miko, Mikec, Milček – Nikolaja, Nika in Nikica).
Izročilo obdarovanja otrok: V 19. stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah razširilo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Po legendi namreč ta svetnik na predvečer svojega godu s spremstvom (angeli in parkeljni) hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, porednim pa šibe. Njegov godovni dan je ponekod še posebej namenjen krščanski dobrodelnosti.
Goduje: 6. decembra.